»Kombinacija lakote, podhlajenosti in omočenosti bo povzročila, da jih bo mnogo poginilo. Vsi čakamo na to, da bi se čim prej otoplilo, da bodo žuželke spet v zraku, da bodo preživele lastovke lahko lovile in potem nadaljevale pot v bolj toplo afriško okolje.«
»Lastovke v primerih dolgotrajne ohladitve in dežja težje letijo, zaradi umika letečih žuželk, njihove glavne hrane, pa pogosto stradajo. V zavetju čakajo na izboljšanje razmer, nemalokdaj pa se tudi stiskajo druga k drugi, da tako ohranjajo telesno toploto.«
»Azil za prostoživeče živali se v takih primerih zelo hitro napolni, zato lahko manjšemu številu lastovk pomagamo tudi sami. Namestimo jih na suho in toplo, dodatno pa jim lahko ponudimo hrano – ličinke mokarjev (dostopni v bolje založenih trgovinah za hišne ljubljenčke).«
»Živali, ki pridejo k nam, so po navadi na robu in potrebujejo oskrbo oziroma damo ji tista tla, da lahko znova živijo. Z njimi imamo minimalni stik, tako da se ne navadijo na ljudi. To pomeni, da ostanejo svojske, take kot so v naravi. One v resnici človeka ne potrebujejo.«
»To izumiranje pa ni posledica bio- ali geokemičnih sprememb oziroma naravnih katastrof, ampak gre za popolnoma antropogeno uničevanje planeta. Okrivimo lahko svoj način življenja, svojo nebrzdanost, nenehno željo po dobičku in vse drugo, kar spada k družbenemu in ekonomskemu sistemu, v katerem živimo.«
»Raziskave, ki jih izvajamo s partnerskimi organizacijami, kažejo, da so se od leta 1970 populacije vretenčarjev zmanjšale za 60 odstotkov. To je alarmantna novica, a je na žalost dejstvo.«